Članek zaradi preverljivosti potrebuje dodatne sklice. Prosimo, pomagajte ga izboljšati z dodatnimi sklici na zanesljive vire. Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva, se sme kadar koli odstraniti.
Pilót (fra. pilote) je poklic osebe, ki karierno upravlja zrakoplov in nadzoruje let zrakoplova z upravljanjem njegovih kontrol letenja ter ima zato ustrezno licenco (CPL oz. ATPL) in vsa ustrezna pooblastila (type rating, class rating) ter certifikate (LVO, Dangerous goods ipd). Vsaka pilotska pot se prične v certificirani letalski šoli, sama fakulteta brez letenja ne vodi do licenc in pooblastil, ki jih potrebuje pilot. Tipično traja aktivno šolanje za privatnega pilota 6 mesecev, 3 leta za poklicnega pilota in 7 let aktivnega letenja, da kadet pridobi licenco prometnega pilota. Pilot lahko leti samo eden tip letala za katerega ima type rating (npr. B737) in ne vse povprek, če se izšola za nov tip letala (npr. B787) prejšnega tipa letala ne leti več. Da kopilot postane kapitan v klasičnih letalskih družbah traja okoli 15 let, za kapitana na letalih z dolgim dosegom pri nacionalnih prevoznikih pa traja to še precej dlje tipično 22 let, čakalna doba da lahko gre kopilot iz drugih letal za kopilota na B747 v DLH je 13 let. Tipično je klasični linijski pilot pol kariere kopilot in drugo polovico kariere kapitan na letalih, ki zahteva dva pilota. V slabših družbah gre napredovanje bistveno hitreje, vendar se potem čin ne prenaša v boljše družbe. Ključ do uspeha je potrpljenje, vzstrajnost in adaptivnost ter ustrezne profesionalne kvalifikacije.
Pilote, ki letijo letala izključno za zabavo imenujemo ne komercialni ali športni, pravilno se imenujejo privatni piloti, saj lahko letijo letala le za užitek. Letalci so uniformirani profesionalci, člani letalske posadke v pilotski kabini. Linijski prometni piloti veljajo za najbolj izšolane ljudi na sploh. Pilotski poklic je zelo zahteven s stalno odsotnostjo od doma, brez letnega dopusta med aprilom in oktobrom, prostih vikendov in nočnimi leti zaradi tega nekateri preprosto ne zdržijo takšnega načina življenja.
Osnovna delitev pilotov je na civilne in vojaške.
Mednarodni dan linijskih pilotov je 26.april, v čast prvega poleta turškega pilota Fesa Evrensev 1912, ki je bil prvi predsednik uprave Turkish Airlines leta 1933, praznik se praznuje od leta 2014 glede na sklep IFALPA (ang. International Federation of Air Line Pilots' Associations) na predlog TALPA Turkish Airlines Pilots Association (tur. Türkiye Havayolu Pilotları Derneği).[1]
PPL(A) privatni (t.i. športni) pilot letala, z njo lahko leti pilot za zabavo ne komercialno
CPL(A) poklicni pilot letala, z njo lahko leti pilot komercialno kot kapitan na letalih z MTOW do 5700 kg (12500lbs) in kot kopilot na težjih letalih
ATPL(A) prometni pilot letala, z njo lahko leti pilot komercialno kot kapitan tudi na najtežjih letalih
* obstajajo tudi druge pilotske licence: ULN, LAPL, MPL; ki pa niso mednarodno prizane skladno z organizacijo ICAO, predvsem operaterje zelo lahkih letalnih naprav pogosto imenujemo upravljavci letalne naprave namesto piloti
Dvomotorna letala nudijo posebno zabavno letenje Beechcraft BaronPrivatni ali športni pilot se z letalstvom ukvarjajo ljubiteljsko in leti nekomercialno, večinoma na enomotornih letalih, čeprav ni omejitve, da pilot z licenco PPL(A), ne more leteti večmotornega letala, če se na njega prešola, mnogi zelo radi letijo dvomotorna letala za zabavo. Za potrebe športnega letenja se zahteva zdravniški pregled II. razreda.
Komercialni piloti so tisti piloti, ki imajo licence CPL(A) in ATPL(A) in letijo za plačilo. Profesionalni piloti letijo velika potniška in tovorna letala – redne linije, čarterje, manjša reaktivna poslovna letala, večmotorna potniška propelerska letala, enomotorna letala. Poleg letenja so profesionalni piloti tudi poklicni inštruktorji letenja, ki šolajo bodoče športne in poklicne pilote. Profesionalni piloti se vsi začnejo najprej šolati za licenco PPL(A), ki jo imajo športni piloti, ampak nato šolanje nadaljujejo. Za potrebe profesionalnega letenja se zahteva zdravniški pregled I. razreda.
Vojaški pilot so v osnovi vojaki in je njihovo delovanje ozemeljsko večinoma omejeno znotraj nacionalnih meja. Za vojaške pilote se zahteva častniška šola za katero osnova je fakulteta oz. v državah z letalsko tradicijo vojaška letalska akademija. Šolanje tipično traja 7-8 let v USAF[2][3] končni cilj je bojno usposobljen pilot, ki deluje na bojišču. Vojaški piloti ne dosegajo takega števila ur kot civilni ampak redko kateri presežejo 3000 ur ob upokojitvi (civilni piloti jih imajo preko 20 000 ur ob upokojitvi).
Cena ure letenja z modernim francoskim lovcem Dassault Rafale znese okvirno 20.000 eur na uro letenja, letenje z najboljšim ameriškim lovcem Lockheed Martin F-35 Lightning II znese strošek ure letanja okoli 50.000 dolarjev na uro, to so stroški, ki jih krije vsaka država, ki želi imeti sodobno vojaško letalstvo. Strošek šolanja vojaškega pilota stane več kot civilnega, ker so vsi stroški letenja tudi neposredni stroški šolanja - letala ne dajejo prihodka (če bi bilo isto pri prometnih pilotih bi šolanje stalo 10 do 30 miljonov) in znašajo (leto 2023)[4]:
Najobsežnejše šolanje v vojski imajo vojaški testni pilot, kandidati za testne vojaške pilote morajo imeti preko 1000 ur na nadzvočnih letalih, da jih pričnejo šolat (šolajo jih samo štiri države: ZK: ETPS: Empire Test Pilots' School 1943, ZDA: USAF TPS 1944 in USN TPS 1945, Francija: EPNER: École du Personnel Navigant d’Essais et de Réception 1946, Rusija: FTPS: Fedotov Test Pilot School 1947). Običajno v procesu šolanja testnega pilota kadidati letijo tako z civilnimi potniškimi letali kot vojaški zrakoplovi vseh vrst ter celo jadralnimi letali, kandidate se usposobi do te mere, da so sposobni napisati kompletne operativne priročnike letal na osnovi testnih letov in morejo zelo dobro poznati letalske predpise certifikacije zrakoplovov (FAR oz. CS 25, 23, 22).
Letalski as je naziv za vojaškega pilota, ki je sestrelil vsaj 5 sovražnikovih letal v zraku in je najbolj elitni status, ki ga lahko doseže vojaški pilot. Potrjene zmage pomenijo, da so bile uradno zabeležene, potrjene s strani enote, opazovalcev ali dokumentacije. Dvojni as pomeni 10+ zmag, trojni as pomeni 15+ zmag.[5]
Poklicno šolanje civilnih pilotov je drago in množičnost je omejena, saj si kandidati krijejo vso šolanje sami, kar znese okvirno okoli sto pedest tisoč eurov do zaposlitve oz. do prejemanja plačila na velikem potniškem letalu (npr. A320, B737, E-190).
Fantje in dekleta, ki se opogumijo in se podajo v letalsko prometno kariero se popolnoma adaptirajo na svojo kariero, saj to ni samo poklic ampak je način življenja. Ti mladi ljudje zelo cenijo svojo delo, saj je za doseg cilja postati prometni pilot, potrebno vložiti denar, čas, trud in biti sposoben odditi v svet ter na koncu imeti še srečo in se dokopati do prve službe kot kopilot na zelo konkurenčnem tržišču. Samo izjemno motivirani se na koncu prebijejo skozi teoretične izpite in uspešno opravijo vsa šolanja. Intenzivno šolanje skupaj s teorijo preverja ali ima kandidat prave karakteristike za pilota.
Veliko ljudi nima primernih karakternih lastnosti za delo v letalstvu in preprosto ne zdržijo življenskega stila pilota, ki ne pozna splošnih družbenih navad in zahteva nenehno prilagajanje spremembam delovnega urnika ter ne pozna konceptov letnega dopusta med sezono, vikendov in neprilagodljivosti. Večina ima problem, da se primerja s kolegi, ki nimajo iste kariere in lahko planirajo družinske praznike, opravke, letne dopuste ipd ter so pogosto razočarani. Linijski piloti pravijo zase, da živijo iz kovčka, saj je to edina osebna stvar, ki jo imajo vedno s seboj.
Tipično uporabljajo linijski piloti dva kovčka enega imajo vedno pri sebi v cockpitu t.i. pilot trolley oz. pilotski kovček tipično 45x40x24 cm na dveh kolesih (potni nalog z dokumenti, letalska pilotska knjižica, certifikati, licenca, zdravniško spričevalo, airline ID, tablica, mobilni telefon, denarnica, ključi, potni list, kemični svinčniki, beležka z zapiski, očala, odsevnik, dežni plašč, čepi za ušesa, žepna svetilka, vlažilna krema za kožo, balzam za usnice, kapljice za oči, sprej za nos, razkužilo za cockpit, suhi in vlažilni robčki, parfum, beljakovinske ploščice, kava/čaj, powerbank, slušalke, polnilec, minimalna kozmetika, minimalna lekarna in rezervna srajca ter rezervna civilna obleka) in v kabini kabinski kovček 55x40x20 cm z štirimi 360 stopinjskimi vrtljivimi kolesi (srajce, perilo, velika kozmetika, velika lekarna, napajalnik, insekticid proti komarjem razpršilo in tablete za v električni grelnik za sobo, civilna oblačila, civilni čevlji, hrana, vitamini in športna torba vreča nahrbtnik iz blaga ter športna oblačila). Kovčki morejo biti posebej kvalitetni saj so neprestano v uporabi. Sistemsko so narejeni tako da se da manjši kovček nasadi na večjega in se ga vozi kot enega.
V Sloveniji ima poklicno civilno licenco za motorno letalo 0,03% celotnega prebivalstva oz. 600 prebivalcev[6] od tega deleža jih ima polovica torej okoli 300 privilegije prometnih pilotov (za primerjavo doktorjev znanosti je 98% več kot prometnih pilotov oz. na 50 doktorjev znanosti je en prometni pilot).
Leta 2017 je bilo v svetu samo 290 000 prometnih pilotov (ali 36 prometnih pilotov na milijon prebivalcev) od tega se jih bo 105 000 upokojilo do 2027 in ocenjuje se da se bo potrebovalo še 250 000 novih do leta 2027 glede na ocene CAE Inc., da se bo zadovoljilo potrebam svetovnega trga. Šolanje je zahtevno, drago in dolgotrajno, saj se danes zahteva bistveno več certifikatov od pilotov kot v preteklosti. Največ 90 000 novih pilotov se bo potrebovalo v aziji, 85 000 v ameriki in 50 000 v evropi ter 30 000 na bližnjem vzhodu.[7] Za primerjavo leta 2019 je bilo svetovno število zdravnikov 12 800 000 (ali 1600 zdravnikov na milijon prebivalcev).[8] Za občutek med drugo svetovno vojno je bilo vojaških pilotov nekaj miljonov (ZDA, Luftwaffe, RAF, Sovjetsko letalstvo, Japonsko letalstvo, Italjansko letalstvo). Med drugo svetovno vojno je v USAF bilo decembra 1944 aktivnih 41.600 letal in 1.259.000 ljudi, RAF je imel maja 1945 9.200 letal 1.079.835 ljudi od tega 193.313 letalcev in 886.522 zemljskega osebja.[9]
Vsi piloti najprej opravijo zdravniški pregled II. razreda in začnejo letenje na enomotornih batnih letalih (npr. Cessna 152 ali Piper Tomahawk) velikokrat je to v začetku v aeroklubu z EASA ATO šolo in potem po pridobitvi PPL(A) privatne licence opravijo obsežno teorijo ATPL(A) frozen (na agenciji za civilno letalstvo). Teorija ATPL(A) je velik filter uspešnosti kadidatov za nekatere je nepremostljiva in je osnova za kakeršnokoli poklicno delo v letalstvo. Po opravljeni ATPL(A) teoriji kandidati pričnejo inštrumentalno letenje ter napredujejo na zahtevnejša enomotorna letala z uvljačljivim podvozjem (npr. Beechcraft Bonanza, Cessna Centurion, Commander 114, Piper Comanche) nadaljujejo na večmotorna batna letala (npr. Cessna 340, Piper Seneca, Piper Twin Comanche) ter opravijo zdravniški pregled I. razreda, približno 1 od 4 ljudi lahko opravi psihofizične kriterije za komercialnega pilota (očala so dovoljena) in pridobi licenco poklicnega pilota CPL(A). Potrebno je poudarit da poklicna licenca CPL sama po sebi ne nudi nič in da je lahko oseba plačana za delo potrebuje še nadaljnjo usposabljanje za tip letala, operacija itd. Za poklicno licenco potrebujejo minimalno 200 ur letenja in potem gredo na type rating za turbo propelerska (npr. Dash 8, ATR 72, King Air) ali reaktivna letala (npr. Airbus A320, Boeing 737, Embraer E-Jet) na katerih naredijo še line training, ki obsega okoli sto do dvestopedeset komercialnih letov, kasneje kot kopiloti pridobijo še licenco prometnega pilota ATPL(A) za katero potrebujejo minimalno 1500 ur letenja. Cel proces letalskega usposabljanja linijskega pilota stane okoli sto petdeset tisoč eur in traja v povprečju 7 aktivnih let, kandidati si ga krijejo sami.
V Sloveniji se je veliko pilotov začelo šolati modularno v aeroklubskem okolju (motorno letenje). Ker celovitih uradnih statistik ni, so na voljo le ocenjeni podatki, ki temeljijo na izkušnjah aeroklubov in inštruktorjev. Podatki temeljijo na ocenah in niso rezultat uradne nacionalne statistike.
50% kandidatov zaključi začetno licenco PPL(A),
Od imetnikov PPL(A) jih le 25% (12,5% od vseh na začetku) nadaljuje z dodatnimi usposabljanji (npr. NVFR, uvlačljivo podvozje, MEP),
Med kandidati, ki se vpišejo v ATPL teorijo, jih približno 25–30% (4% od vseh na začetku) doseže kakeršnokoli zaposlitev v letalstvu,
Skupno se ocenjuje, da le 0,5–2% kandidatov, ki začnejo šolanje v aeroklubih v Sloveniji, doseže raven linijskega prometnega pilota reaktivnega potniškega letala
Pri integriranih pilotskih programih (EASA ATPL integrated), kjer so kandidati predhodno selekcionirani in šolanje poteka v strnjenem, profesionalno usmerjenem programu, so stopnje uspešnosti bistveno višje kot v aeroklubskem okolju.
80% vpisanih kandidatov zaključi integrirani program (ATPL frozen),
Od diplomantov jih 60% v obdobju nekaj let pridobi prvo zaposlitev v linijskem letalstvu,
Skupno se ocenjuje, da 55% vseh vpisanih kandidatov v integrirane programe doseže raven pilota reaktivnega potniškega letala
Višja uspešnost je posledica stroge selekcije kandidatov, strukturiranega šolanja, zagotovljenega financiranja zahtevanega za vpis ter neposrednih povezav šol z letalskimi prevozniki in plačanega šolanja na tipu potniškega letala. Največji filter trga, ki išče kandidate so zahtevane izkušnje na tipu letala oz. na velikih potniških letalih nad 50 ton vsaj 500h oz. celo 1500h.
Različne države (Kitajska, Turčija, Združeni arabski emirati) oz. skupine držav (EU, ZDA) uporabljajo različne certifikacijske sisteme in piloti imajo različne licence, ki me seboj niso enakovredne niti niso preprosto izmenljive ampak mora iti pilot, če hoče pridobiti licenco v drugem sistemu skozi postopek konverzije licence (dodatni izpiti vsaj iz letalskega prava, ponekod praktični izpiti ipd.), da pridobi drugo licenco. Če gre evropski pilot na dopust v ZDA in ima evropsko licenco EASA in želi za zabavo leteti letala nekomercialno v ZDA, pa običajno zadovoljuje preprostejši postopek validacije, kjer na osnovi njegove trenutne licence (npr. EASA ATPL(A)) pridobi privilegije FAA PPL(A) za maksimalno čas veljavnosti njegove evropske licence.
Največji sistemi licenciranja v svetu so: EASA - European Aviation Safety Agency, FAA - Federal Aviation Administration, JAA - Joint Aviation Authorities (zastarelo), UK CAA - Civil Aviation Authority (United Kingdom), CASA - Civil Aviation Safety Authority, TCCA - Transport Canada Civil Aviation, SHGM - Sivil Havacılık Genel Müdürlüğü idr.
ICAO Svetovna Mednarodna organizacija civilnega letalstva
Zakaj pa je pomembno katero licenco ima pilot? Ker z EASA licenco lahko pilot leti vse zrakoplove, ki so registrirani v državah EU (Nemčija, Francija, Polska, Italjia, Grčija itd) po celem svetu. Ne more pa pilot z EASA licenco leteti neposredno letala registrirana v Turčiji, ampak potrebuje turško licenco oz. validacijo, z turško licenco lahko pilot leti samo turška letala po celem svetu ne more pa leteti vseh drugi letal, registriranih v katerikoli drugi državi. Tako je z uvedbo EASA licence avtomatsko postal evropski sistem z množico držav izredno enoten v smislu izemenljivosti letal in pilotov. Pri temu pa je potrebno povedati, da svetovno priznane licence - mednarodne so samo PPL, CPL, ATPL (s katermi lahko pilot leti po celem svetu), nacionalne licence - državne ULN, LAPL (področje EU), MPL (področje EU) so nacionalne licence ali regionalne in z njimi lahko pilot leti samo na področju države ali regije, ker jih mednarodna letalska organizacija ICAO ne priznava zatorej se je bolje tem licencam izgoniti, če je to le mogoče, saj nimajo mednarodne veljave in so lahko prej ali slej ukinjene.
Nemška EASA PPL (A) - Pilotska privatna licenca (športni pilot motornega letala)
Kratice in različni certifikacijski sistemi oblasti
Ab initio usposabljanje EJ Flight Training na Cessni 152
Prometni piloti velikih potniških letal potrebujejo leta usposabljanja, da dosežejo vse kvalifikaciji, ki so potrebne za vodjo zrakoplova na komercialnih potniških letih in veliko ur letenja. Prometni linijski piloti veljajo za najbolj izšolane posameznike na sploh, saj se njihovo šolanje in periodično usposabljanje ne zaključi do upokojitve.
Minimalna formalna izobrazba je zaključena srednja šola s poklicno maturo, na kar pilot nadaljuje strokovno šolanje na letalih in teorijo ATPL za prometne pilote, ki je po obsegu primerljiva s fakulteto ter za marsikoga prevelik zalogaj. Samo določeni nacionalni prevozniki zahtevajo fakulteto (180 ECTS) in znanje nacionalnega jezika (ICAO level). Stroški šolanja prometnega pilota so visoki in si jih kandidati sami krijejo, zaradi česar je to dostopno le ekonomsko močnejšim posameznikom. Konec 1980 je bila cena šolanja v Jugoslaviji 85 000 DEM (nemških mark) za pilote, ki so se šolali v šoli takratnega državnega prevoznika JAT. Celoten strošek šolanja na letalski univerzi ERAU Embry–Riddle Aeronautical University v ZDA na 4 letnem programu je konec 1980 znašal okvirno 90000USD. Danes se stroški gibajo od 150 000 USD do 300 000 USD odvisno od tega v katerem delu sveta se kandidati šolajo, saj so stroški letalskih šol po nekod 150% višji zaradi različnih državnih režimov in svobodnega letenja ni.
Da kandidat postane prometni pilot, more najprej odiiti v certifcirano letalsko šolo ATO. Kandidati se lahko šolajo na dva načina modularno ali itegrirano. Modularno usposabljanje pomeni da opravlja posamezne ratinge z izpiti in se mu pridobljene kvalifikacije sproti vpisujejo v licenco. Pri itegriranem usposabljanju kadnidat pride do opravljenih pooblastil šele ko pridobi licenco poklicnega pilota oz. v določenih primerih ko je vezan na družbo (MPA licenca) še kasneje. Najhitrejša pot do službe v cockpitu je z šolanjem v letalskih akademijah oz. profesionalnih letalskih šolah, pri čemer se priporoča, da imajo kadnidati jasno izdelano vizijo, kjer se nameravajo zaposliti in zato pripravljena finančna sredstva, ki znašajo ovrino okoli 130 tisoč EUR, vendar samo finance niso dovolj potrebno je tudi veliko truda in potrepljenja ter dobro sodelovanje z letalskimi kolegi.
Minimum je 1500 ur letenja, da poklicni pilot CPL(A) pridobi licenco prometnega pilota ATPL(A). Bistvene kvalifikacije pilota so ratingi - privilegiji za izvajanje določenih operacij in licenca, prometni piloti se obnovitveno šolajo najmanj na vsakih šest mesecev na simulatorjih letenja, v kvalitetnejših letalskih družbah celo na vsake tri mesece. Piloti letal morajo dovolj dobro obvladovati angleški jezik, saj je več kot 95% svetovne literature v angleščini, kot tudi vsa komunikacija med člani posadke, kontrolo letenja idr.
Strokovna področja, ki so pomembna za pilote: operativni postopki, radio navigacija, masa in težišče, zmogljivosti letal, načrtovanje letenja, letalska avionika - inštrumenti, aerodinamika, letalska meteorologija idr.[10] Povprečen linijski pilot v karieri zamenja 4 tipe letal (npr. McDonnell Douglas MD-80, Bombardier Dash 8, Airbus A-320, Airbus A-220) nekateri seveda več nekateri manj zelo redko ostanejo piloti celo kariero na enem tipu, seveda z menjavo tipa letala pride tudi bonding, ki ga ima letalska družba do pilotov.
Pay to Fly (P2F) je praksa v komercialnem letalstvu, pri kateri pilot oziroma kopilot plača letalski družbi ali posredniku za možnost letenja na linijskih letih kot član pilotske posadke. Namesto da bi bil pilot za delo plačan, sam krije stroške usposabljanja, type ratinga ali celo neposredno “najem” sedeža v kokpitu za pridobivanje naleta in izkušenj na reaktivnem letalu.
V klasičnem zaposlitvenem modelu letalska družba pilota zaposli in mu zagotovi plačilo ter usposabljanje. Pri modelu Pay to Fly pa kandidat:
plača type rating,
pogosto dodatno plača “line training”,
pilot ima pogodbo o šolanju z letalsko družbo,
lahko plača določeno število ur letenja na rednih komercialnih linijah,
v nekaterih primerih pa ni formalno zaposlen ali prejema minimalno plačilo,
pilot pogosto nima niti formalne pogodbe o zaposlitvi v letalski družbi, delovna doba mu ne teče, ni zavarovan,
Model se je posebej razširil po finančni krizi leta 2008, ko je bilo na trgu veliko mladih pilotov z nizkim naletom in malo odprtih delovnih mest, najbolj poznani primeri so bili na Airbusu A320 in deloma na B737.
Kako sistem običajno deluje
Tipičen potek:
Pilot opravi CPL/ATPL teorijo in MCC.
Kandidat sam financira type rating za določen tip letala (npr. A320 ali B737).
Letalska družba ali posredniška akademija ponudi program “line training”.
Pilot plača paket ur oziroma sektorjev na rednih komercialnih letih.
Po končanem programu lahko pridobi dovolj izkušenj za redno zaposlitev drugje ali v isti družbi.
Kdo ponuja Pay to Fly programe
Pay to Fly programe so v preteklosti ponujale ali posredno omogočale: nekatere nizkocenovne letalske družbe, zasebne letalske akademije, posredniška kadrovska podjetja, ACMI oziroma wet-lease operaterji. V Evropi so bili z modelom pogosto povezani: Ryanair (predvsem prek zunanjih pogodbenikov v preteklosti), Wizz Air, SmartLynx Airlines, različne zasebne akademije v Španiji, vzhodni Evropi in jugovzhodni Aziji. Pomembno je poudariti, da številne družbe danes zaradi kritik in pomanjkanja pilotov od teh praks delno odstopajo ali pa jih izvajajo v milejših oblikah (npr. self-sponsored type rating brez neposrednega plačevanja linijskega letenja).
Airbus A319 Touch and Go - Baze trening - šolski krogi na praznem letalu, eden izmed dražjih delov šolanja v sklopu ratinga za tip letala
Stroški
Stroški so lahko zelo visoki.
Približni stroški:
Vse zahtevane predhodne licence CPL + ATPL teorija + MCC: 70.000–120.000 EUR,
Type rating A320/B737: 20.000–40.000 EUR,
Pay to Fly line training program: 10.000–40.000 EUR, v nekaterih primerih tudi več kot 60.000 EUR.
Skupni strošek poti do prve službe lahko zato preseže:
120.000–180.000 EUR.
Kaj pomeni za pilote
Prednosti: hitrejši dostop do naleta na jet letalu, možnost pridobitve izkušenj na A320 ali B737, lažji vstop na trg dela v času presežka pilotov, hitrejše izpolnjevanje pogojev za zaposlitev. Slabosti: zelo visoka finančna obremenitev, pogosto zadolževanje, negotova zaposlitev po koncu programa, pritisk na plače in delovne pogoje v industriji, etične in varnostne kritike.
Kritike in kontroverze
Model Pay to Fly je močno kritiziran s strani: pilotskih sindikatov, združenj pilotov, dela letalske industrije. Največ kritik: pilot opravlja odgovorno delo, vendar za delo plačuje, ustvarja neenakost med kandidati, zmanjšuje pogajalsko moč mladih pilotov, lahko povečuje psihološki pritisk zaradi dolgov. Hkrati je tukaj velika kritika na lokalne CAA agencije za civilno letalstvo, ki takega početja ne preganjajo in ne kontrolirajo ali so dejansko piloti zaposleni v letalskih družbah ali delajo na črno. Evropsko združenje pilotov ECA (European Cockpit Association) je Pay to Fly večkrat označilo kot problematično prakso, ki lahko negativno vpliva na varnostno kulturo in delovne standarde v letalstvu.
Razlika med Pay to Fly in self-sponsored type ratingom
To ni vedno isto:
Self-sponsored type rating pomeni, da pilot sam plača rating, nato pa normalno išče službo in računa da bo z type ratingom konkurenčnejši.
Pay to Fly pa pomeni, da pilot plača tudi za dejansko letenje na komercialnih linijah kot član posadke.
V sodobnem evropskem letalstvu je self-sponsored type rating precej pogost, medtem ko je klasični Pay to Fly manj razširjen kot pred desetletjem.
Vpliv na kariero
Za nekatere pilote je bil Pay to Fly način za prvi preboj v industrijo, posebej v obdobjih gospodarskih kriz. Vendar pa: sam po sebi ne zagotavlja kariere, pomembni ostajajo CRM, sposobnosti, znanje in profesionalnost, številne večje tradicionalne družbe takšne prakse gledajo manj pozitivno kot klasično selekcijo in usposabljanje. Danes zaradi globalnega pomanjkanja pilotov številne družbe ponovno ponujajo bolj klasične zaposlitvene modele z manj finančnega tveganja za pilote. Problem P2F je, da okoli 95% pilotov, ki je šlo skozi ta sistem se zelo težko prebije do normalnega delodajalca kasneje in celo kariero delajo za različne ACMI kot pogodbeniki brez redne zaposlitve, ocenjeno je, da jih le okoli 5% uspe priti do nacionalnih prevoznikov ali drugih zelo kvalitetnih oblik zaposlitve.
Nekateri piloti, se po letih letenja na istem tipu letala enostavno naveličajo operacije in si želijo spremembe ter se zato odločijo, da vložijo svoje prihranke v novi type rating in gredo s tem poiskati svojo srečo na trg v tej primeru gre za self-sponzor type rating.
Večina pilotov se ustali pri neki letalski družbi, ker se pa potrebe letalskih družb skozi čas spreminjajo in se tudi letala razvijajo ter se zastareli tipi letal menjajo z novejšimi je to tudi povezano z menjavo type ratinga glede na potrebe letalske družbe s tem pa pride tudi bonding. Piloti, ki se ne strinjajo z menjavo tipa letala se jih odpusti ali sami odidejo že prej, piloti, ki imajo do upokojitve manj kot traja bonding se jih tudi ne pošilja več na nove type ratinge ampak običajno ostanejo na starem tipu letala.
Bonding v letalstvu (angleško training bond, slovensko pogosto pogodba o zavezi za usposabljanje ali šolski dolg) je finančno-pravni mehanizem med letalsko družbo in pilotom. Gre za pogodbeno obveznost, s katero letalska družba financira pilotovo usposabljanje za določen tip letala, pilot pa se v zameno zaveže, da bo pri tej družbi ostal zaposlen določeno časovno obdobje (najpogosteje med 2 in 5 leti). Namen bondinga je zaščita investicije letalske družbe pred predčasnim odhodom kadra k konkurenčnim prevoznikom ter zagotovitev stabilnih človeških virov za zanesljivo operacijo na novi floti letal. Tipičen cikelj (npr Ju-52, DC-3 1930; DC-6, Constellation 1950; B707, DC-8 1960; DC-9, B737-200 1970; MD-80, B737-300 1980, A320ceo, B737-600 1990; A320neo, B737MAX 2010; A220, B787 2020) enega tipa letala v letalski družbi je okoli 15 let potem se letalo že menja z sodobnejšim ali vsaj sodobnejšo različico istega tipa.
Moduli usposabljanja prometnega pilota letala
Vrsta pooblastila, licence
oz. zahteve
Opis
Okvirna cena (let.2020) in trajanje
Okvirno kumulativno cena/
kumulativno trajanje
PPL(A) Licenca športnega pilota letala
(ang. Private Pilot Licence - Aircraft)
9 predmetov združenih v teoretični izpit PPL(A) teorije,
ustni izpit iz znanja angleščine (ICAO level),
pisni izpit iz angleške frazeologije (R/T radiotelephony privilege),
45 ur letenja (zone, šolski krogi, rute, radio navigacija) plus izpitni let. Letenje se izvaja z letali tipa: Cessna 152, Cessna 172, Piper PA-28 ipd.
13 tisoč EUR
/6 mesec.
13 tisoč EUR
/6 mesecev
ATPL teorija Teorija za prometnega pilota
(ang. Air Transport Pilot Licence theory)
14 predmetov, 14 izpitov ATPL(A) teorije, 1 leto študija (20 000 vprašanj) v angleščini, zelo obsežen študij in velik filter uspešnosti kandidatov, opravi jo okoli 50% kandidatov
4 tisoč EUR
/1 leto
17 tisoč EUR
/1 leto
6 mesecev
NVFR pooblastilo za nočno letenje
(ang. Night Visual Flight Rules Rating)
5 ur predavanj in 5 ur letenja.
2 tisoč
EUR
/1 teden
19 tisoč EUR
/1 leto
7 mesecev
Nabiranje naleta (ang. Hour Building)
za licenco poklicnega pilota CPL(A) (ang. Commercial Pilot Licence)
Za poklicno licenco CPL se potrebuje skupaj vsaj 200 ur, minimalna razlika med 200 h in vključenim šolanjem v skupni nalet znaša vsaj 67-95ur. Piloti zato velikokrat koristijo aeroklube.
15 tisoč EUR
/4 mes.
34 tisoč EUR
/1 leto
11 mesecev
IR/SE Pooblastilo za instrumentalno letenje na enomotornih letalih (ang. Instrumental Rating/ Single Engine)
Instrumentalno letenje na enomotornem letalu obsega 50 ur usposabljanja izvaja se na simulatorju in enomotornih batnih kopenskih letalih npr: Piper PA-28 Arrow, Beechcraft Bonanza, Commander 114, Cirrus SR-22 po pravilih inštrumentalnega letenja. Pilotom da ogromno in se priporoča, da se za njega izšolajo tudi PPL(A) piloti, ki nimajo namena leteti profesionalno, saj si s tem povečajo varnost.
15 tisoč
EUR
/3 mesece
49 tisoč EUR
/2 leti
2 meseca
MEP(L) pooblastilo za letenje na večmotornih letalih kopenskih letalih (ang. Multi Engine Piston Land Rating)
ME/IR pooblastilo za instrumentalno letenje na večmotornih letalih (ang. Instrumental Rating/ Multi Engine)
Instrumentalno letenje na večmotornem letalu. Uporabljajo se ista letala kot za MEP(L) šolanje.
5 tisoč
EUR
/1 teden
58 tisoč EUR
/2 leti
4 mesece
CPL(A) Licenca poklicnega pilota letala (ang. Commercial pilot licence Aircraft)
Z opravljeno licenco CPL(A) v roko max 24 mesecev po končanih izpitih ATPL si pilot zamrzne teorijo ATPL(A) in velja do opravljanja licence ATPL pri 1500h. CPL šolanje 10h šolanja in 5 ur šolanja na kompleksnem letalu npr: Bonanza, Commander, Comanche, Pogoji: 10h IFR, 25h DUAL, 5h Complex, 200h skupaj, NVFR, 100h PIC, 20h preletov. Potrebno je poudarit da sama licenca CPL ne nudi nič sama po sebi in potrebno je še nadaljnjo usposabljanje za delo v letalski operaciji (MCC, type rating, OCC, line traing).
6 tisoč
EUR
/2 tedna
64 tisoč EUR
/2 leti
5 mesecev
FI(A) Inštruktor letenja (ang. Flight instructor Aircraft)
Tečaj obsega 30 ur usposabljanja na desnem sedežu in pedagoške module, je neobvezen za prometne pilote, vendar so inštruktorji letenja kasneje bistveno bolj cenjeni in adaptivni za letenje z različnimi karakterji v cockpitu.
10 tisoč
EUR
/3 mesece
74 tisoč EUR
/2 leti
8 mesecev
MCC certifikat za letenja v več članski posadki (ang. Multi-Crew Cooperation certificate)
Za letenje kot kopilot oz. za letenje z letali, ki zahtevajo več pilotov je potrebno opraviti usposabljanje za delo v veččlanski posadki, usposabljanje poteka na simulatorju letenja. Dostikrat je trening združen z neformalnim tečajem JOC (ang. Jet Orientated Course).
Napredni tečaj se nanaša na vsaj 5 ur teoretičnega pouka in 3 ure praktičnega usposabljanja na letalih EASA CS-23 Aerobatic ali CS-23 Utility. Morebitno usposabljanje za akrobatsko letenje ne nadomesti tečaja UPRT. Tečaj obvezen za vse pilote pred pristopom na šolanje za prvi type rating.
Šolanje na določenem tipu letala, npr: Airbusu A320, A220, Boeing 737, Embraer E-Jet E2, Bombardier Dash 8, Cessna Citation. Sestoji iz teorije CBT (ang. Computer Based Training) in predavanj ter vaj na maketah. Vključuje okrog 30 do 60 ur na simulatorju in 1 uro letenja (šest šolskih krogov) s praznim letalom to imenujemo base trening (ali zone) in je eden izmed dražjih delov šolanja. Ta letala so praviloma jeti.
30 tisoč
EUR
/2 meseca
109 tisoč EUR
/2 leti 11 mesecev
OCC tečaj prehoda na letalskega operaterja (ang. OCC Operators Conversion Course)
Teoretično in praktično šolanje na simulatorju in centrih za usposabljanje iz:
CRM, EFB, SMS, Fatigue, Briefings, Peer Pilot Support Program, Operator Procedures, LVO, Dangerous Goods, Emergency Evacuation, Firefighting, Ditching (bazen), Line Training, Emergency and Safety Equipment, Aeromedical & First Aid, Fleet Differences, Operators Manual, Air Law & Union Contract, OPC.
N/A
/2 meseca
N/A
/3 leta 1 mesec
Linijski trening (ang. Line Training)
Šolanje na liniji za kopilota z kapitani inštruktorji v odvisnosti od kompleksnosti letala obsega do okoli 100 letov oz. 250 ur (tipično oba pogoja) ter vključuje do 100 teoretičnih poglavji, zaključi se z linijskim preverjanjem (ang. line check). Tega se za plačilo P2F poslužujejo letalske družbe, ki jemljejo pilote začetnike.
30 do 60
tisoč EUR
/3 mes.
139 do 169 tisoč EUR
/3 leta 4 mesece
ATPL(A) Licenca prometnega pilota letala (ang. Airline Transport pilot Licence)
Naredi jo pilot, ko ima skupaj minimalno 1500 ur naleta od tega 500 ur v več pilotni posadki MPL (Multi-pilot) in 250 ur PIC kot vodja zrakoplova ter opravljeno ATPL teorijo, izpit poteka običajno na simulatorju. S tem poklicni pilot postane prometni pilot.
N/A
okvirno tipično 7 let
Kapitan letala (ang. Captain)
Kopilot, ki ima odmrznjeno ATPL licenco in okvirno nad 5000 h naleta skupaj ter ima prave karakterne in strokovne lastnosti, se gre šolati na levi sedež in ko konča usposabljanje postane kapetan, navadni kapitani ne letijo z začetniki. Kopiloti inštruktorji imajo prednost pri tem, da jih izberejo za kapitane.
N/A
okvirno tipično 15 let
TRI Inštruktor za tip letala (ang. Type rating Instructor)
Tečaj obsega pedagoški modul, tehnični modul, simulator letenja in izpit inštruktorji letenja imajo priznavan pedagoški modul. Kapitani inštruktorji potem letijo z začetniki na line treningu.
10 tisoč EUR
149 do 179 tisoč EUR
TRE Izpraševalec za tip letala (ang. Type rating exeminer)
Tečaj obsega šolanje za izpraševalca na tipu letala.
Vsi civilni piloti imajo svojo bazo - bazično letališče s katerega začnejo svojo delovno obveznost in na katerega se na koncu vrnejo po izmeni (včasih isti dan včasih po več dneh). Veliko prespijo po hotelih. Pilotova služba se običajno začne uro do dve ure pred letom v pisarni, kjer pregleda vso dokumentacijo leta: METEO, NOTAMe, vpisane MEL predmete in njihove operativne procedure ter morebitne omejitve categorije pri nizski vidljivosti, seznam članov posadke, operativni načrt poleta, naroči gorivo in opravi briefing s posadko s posebnostmi leta ter gre na pregled potnih listov in varnostni pregled. Nadaljuje se na letalu kjer se opravi predpoletni obhod letala, izračun mase in težišča, sprejme zadnjo vremensko radio poročilo ATIS, izračuna vzletne zmogljivosti letala in pripravi pilotska kabina z računalniki na let ter opravi odletni briefing in briefing v prisilnih primerih. Letalo se vedno prevzame od inženirjev (ki so na letalu že vsaj eno uro pred piloti), če sta pilota zadovoljna s stanjem letala. Tekom leta piloti vsake trideset minut preračunajo porabo goriva in vsako uro preverijo tolerance višinomerjev (RVSM), vse skozi so na radijski vezi s kontrolo letenja in spremljajo razvoj vremena preko vremenskega radarja. Na vsaki obratni točki zapišejo čas preleta le-te ATA in ga primerjajo z izračunanim časom ETA. Pred pristankom sprejmejo zadnjo vremensko radio sporočilo ATIS za destinacijo in naredijo briefing s pripravo za pristanek in neuspeli prilet ter za voženje po zemlji, po izključitvi motorjev zapiše porabljeno gorivo in gorivo na krovu ter še zadnjič preračuna ali ima puščanje goriva. Ko se letalo parkira imajo največ dela, saj se morejo pripravit za naslednji let - naslednji sektor. Čas na zemlji znaša okoli 45 minut, potrebno je pripraviti: izračun mase in težišča ter dati navodila zemeljski operativi za nalaganje letala, naročiti gorivo, narediti obhod letala, izračun zmogljivosti, priprava računalnika letala za naslednji let, prejeti zadnjo vremensko sporočilo ATIS, prejeti odletno dovoljenje kontrole, opraviti briefing za odlet, prejeti dovoljenje za zagon motorjev, prejeti dovoljenje za voženje do steze in na koncu še vzletno dovoljenje itd. Tipično piloti na dan naredijo okoli 4 takšne lete. Po izkrcanju potnikov se letalu na zadnjem letu posadke preda inženirjem in javi morebitne tehnične napake. Pilotova služba se zaključi običajno 30 minut po pristanku, ko odda vso dokumentacijo, opravi pregled potnega lista in zapusti prostore letališča. V kolikor zaključi v bazi gre domov, v kolikor zaključi drugje gre s kombijem z ostalo posadko do hotela. V službi so lahko piloti od 9-13 ur na dan odvisno od števila letov in ure v dnevu. V enem mesecu smejo biti v službi 190 ur in odleteti 100 ur.[11]
“
Najboljša varnostna naprava v katerem koli letalu je dobro usposobljena posadka
Prometni linijski piloti (ang. airline transport pilots) so zelo specifičen profil ljudi, ki imajo običajno nekaj skupnih lastnosti, vrednot in življenjskih navad. Seveda so posamezniki različni, a pilotna kultura je vseeno precej enotna po vsem svetu. Piloti so pogosto zahtevni do sebe, a hkrati zelo kolegialni. Navzven delujejo samozavestno, a notranje pogosto zelo samokritično, pogosto sodijo v skupino nadpovprečno inteligentnih in racionalnih ljudi. Realističen opis, kakšni ljudje so linijski piloti – temelji na dejanskih vzorcih, ki jih vidiš pri FO-jih in kapitanih na A320, B737, A330, itd.
Visoka stopnja odgovornosti. Piloti so pogosto ljudje, ki zelo resno jemljejo naloge. V cockpitu so ekstremno strukturirani, metodični in natančni. Navadno ne prenesejo kaosa, improvizacij “na slepo” ali neprofesionalnosti. Tipično razmišljanje:“Če nekaj naredim narobe, to vpliva na 180+ ljudi.”
Umirjen temperament. Večina dobrih pilotov je mirnih pod pritiskom. Niso nujno tihožitni, ampak imajo sposobnost: ostati hladni v stresnih situacijah, razmišljati logično, ko drugi paničarijo, sprejemati odločitve brez čustvene eksplozije. Tudi na radiu se sliši: miren glas = dober pilot.
Analitični in tehnično usmerjeni Pilot ne rabi biti inženir, a ima: rad sistem, razumevanje, kako stvari delujejo, interes za procedure, mehaniko, meteorologijo → pogosto hobi. Veliko pilotov je “geekov” za letala, performance in sisteme (WWII motorji, A320 sistemi itd.).
Disciplina in rutina. Letalsko okolje zahteva: natančno spoštovanje SOP-jev, ponavljanje postopkov, jasen workflow. Mnogi piloti so tako disciplinirani tudi v zasebnem življenju: šport in redna telovadba, zdrava prehrana, discipliniran počitek.
Perfekcionizam. Piloti pogosto težijo k popolnosti. Ni to nujno ego, ampak profesionalna deformacija – ko delaš z varnostnimi mehanizmi, poskušaš biti čim bolj natančen. To se vidi pri: briefings, checkliste, tehniki letenja, planiranju. Nekateri piloti so v privatnem življenju tudi zelo “by the book”, drugi pa so izven službe precej sproščeni – ker so v službi že izčrpali potrebo po kontroli.
Pomembne vrednote. Najpogosteje: zanesljivost – da lahko računaš na drugega pilota, profesionalnost, pravičnost in timsko delo, spoštovanje (v kabini ni prostora za ego), znanje in usposobljenost, varnost (safety) kot glavna življenjska filozofija. Pilot ima rad, da: kolega pride pripravljen, je korekten, spoštuje SOP, je timski človek, brez nepotrebnih dram.
Življenjski stil linijskih pilotov je dinamičen, nepredvidljiv in izrazito usmerjen v odgovornost. Pilotovo življenje poteka med zgodnjimi zbujanji, različnimi časovnimi pasovi, hoteli in stalno menjavo okolja, hkrati pa zahteva visoko disciplino, natančnost in dobro psihofizično pripravljenost. Čeprav se zdi delo glamurozno, je v resnici kombinacija profesionalne rutine, zahtevnih urnikov in stalne osredotočenosti na varnost, kar oblikuje poseben ritem življenja, ki ga razumejo samo ljudje iz letalskega sveta.
Skrb zase je ključna za regeneracijo
Dinamičen. Veliko potovanj, hoteli, spremembe okolja – ampak realnost: early wake-upi ob 3:30, neprespanost, jet-lag, nepredvidljiv urnik, mnoga praznovanja preživiš na delovnem mestu. Življenje je ritmično, ampak ne stabilno.
Ljubezen do potovanj in svobode. Pilotom je všeč občutek, da prečkajo države, časovne pasove in svetove. Gre bolj za mentalno svobodo kot fizični luksuz.
Specifičen socialni krog. Piloti pogosto prijateljujejo: z drugimi piloti, z cabin crew, z ljudmi iz letalskega okolja. Ker delijo isti ritem življenja, iste teme, isti humor.
Finančna zrelost. Večina pilotov zgodaj prične z varčevanjem. Kupijo dober avto (pogosto premium segment – BMW, Porsche). Linijski piloti živijo dokaj pragmatično ker vedo, da so kariere lahko prekinjene (grounding, medicinsko, company fail), letalska industrija je ciklična.
Radi imajo hobije. Najpogosteje: šport (fitnes, tek, tenis, kolesarjenje, alpsko smučanje), simulatorji letenja, avtomobili (veliko pilotov obožuje premium in performance avte ter SUV-je), tehnika, potovanja, analitični hobiji (investicije, crypto, navdušenje nad sistemskimi zadevami)
V letalstvu je zelo pomembno starešinstvo (ang. seniority), ki pomeni vrstni red oziroma položaj pilota glede na datum zaposlitve v letalski družbi in datum pridobitve licence prometnega pilota. Gre za ključni sistem, po katerem se v skoraj vseh večjih klasičnih nacionalnih prevoznikih določa kariera posameznika. Senioritij ureja:
Napredovanje – starejši (po stažu) imajo prednost pri napredovanju iz FO (first officer) v kapitana, ali pa iz manjših tipov letal (npr. ATR72) na večje (A320, A350).
Osnovna zaščita delovnega mesta – v primeru zmanjševanja števila pilotov (npr. krize) družba najprej odpušča pilote z najnižjim starešinstvom (torej tiste, ki so se nazadnje zaposlili).
Starešinstvo določa praktično celotno kariero pilota – od tipa letala, ki ga leti, do urnika, plače in celo stabilnosti zaposlitve.
Razporejanje letov – višje po starešinstvu pomeni boljša izbira pri urnikih: bolj zaželeni leti, več prostih dni ob praznikih, izogibanje nočnim/napornim rotacijam.
Stabilnost kariere – starešinstvo je vezano na posamezno družbo. Če pilot prestopi k drugi letalski družbi, tam začne povsem znova, ne glede na leta izkušenj drugje. Zato piloti redko menjajo prevoznike.
Na dolgi rok lahko razlika nekaj let pri začetku kariere pomeni desetletja drugačnega življenjskega sloga in plače.
Civilne pilotske uniforme so se začele pojavljati, ko so prišla v uporabo letala z zaprto kabino. Pred tem so piloti leteli v usnjenih jaknah z velikimi žepi za zemljevide in računala ter kapah iz usnja in z očali proti vetru. Tako so poštarski piloti po prvi svetovni vojni nosili relativno vojaško usnjeno upravo, podobno so uporabljali tudi piloti v potniških letalih, kar je povzročalo nervozo potnikom in dvom v njihove sposobnosti, saj so bili tipično to zelo mladi fantje.
Uniforme pilotov je prva uvedla ameriška letalska družba Pan Am[12] leta 1931. Za osnovo so vzeli mornariško časniško uniformo z belo kapo in dvojnimi zlatimi gumbi ter krili na levi strani suknjiča. Elegantne hlače na črto se nosijo z črnim usnjenim pasom, hlače so običajno iz volne s čimer so tople pozimi in hladne poleti. Kapa ima tipično logo letalske družbe, rokavi suknjiča črte položaja časnika in tudi srajca z epoletami z črtami položaja časnika in kravato. Suknjič ima notranje žepe za potni list. Srajce imajo luknjo v žepih ki je namenjena nošnji kemičnega svinčnika, da ga ima pilot vedno pri roki, ter žepe za ID kartico in žepno svetilko. K uniformi se nosijo salonski usnjeni črni čevlji ali elegantni gležnarji, če se leti v hladnejšem podnebju. Pozimi se nosi eleganten volnen topel mornariški plašč na dvojno zapiranje poleg suknjiča. Del zimskih oblačil je še topel volnen pulover.
Poštni pilot 1926 - pred pojavom pilotske civilne uniformePilota Tasman Empire Airways in Pan Am 1939
Primarni namen pilotske uniforme je še danes enak in sicer, da potniki vidijo uradno osebo oblečeno v elegantnega letalskega strokovnjaka, in s tem pomiri živčne potnike, da so bolj samozavestni glede potovanja. Sekundarni namen pilotske uniforme je da predstavlja letalsko družbo in stari letalski rek pravi: "kakšna je uniforma družbe takšna je letalska družba". Pilot manifestira v pilotski uniformi s svojo pojavo. Potniki si zelo dobro zapomnijo kako je bil oblečen pilot in to predstavlja sliko družbe. Pilotska uniforma je v svoji osnovi svečana uniforma, v kateri je tudi precej udobno opravljati dolžnosti letalske posadke. Pilotske uniforme so tudi relativno drage, saj jih posebej v nacionalnih prevoznikih šivajo prestižne šivalnice z nacionalno tradicijo in pod svojo blagovno znamko narejene posebej za družbo. Tipično imajo piloti cel komplet zimskih in letnih oblačil vključno z plašči in dvojnimi kovčki eden pilotski trolley za v cockpit in eden kabinski za oblačila. Pilotske kape imajo vse družbe zveste letalski tradiciji to so predvsem klasične (legacy) nacionalne in full-service letalske družbe, kjer je uniforma še močno formalna: Lufthansa, United Airlines, Air France, Turkish itd. Low-cost prevozniki ne uporabljajo kape zaradi dodatnih stroškov, saj so kape ročno delo in in stanejo veliko.
Čini, ki so na uniformi so odvisni od letalske družbe in se razlikujejo od družbe do družbe, splošno velja da nosi štiri črtice na rokavu kapitan letala, ponekod inštruktorji nosijo še dodatno zvezdo (Emirates), kopiloti nosijo tri ali dve črtice odvisno od sistema v družbi (tri črtice pomenijo ATPL v nekaterih družbah, v drugih pa pomenijo več kot 5 let služenja v dotični družbi t.i. senior oficir) tipično rade nacionalne družbe koristijo sistem z dvema črticama, da se vidi njihov sistem dolgega napredovanja in odraža dolg senjoriti, dve črtici nosi tudi letalski inženir, navigator ali radio operater ali svež kopilot (če prav ima preko 4000 ur ozkontrupnih letal) na širokotrupnem letalu (British Airways) eno črtico nosi kabinsko osebje in kadeti do poklicne licence.
Pomen črtic na civilnih letalskih uniformah
Št. črtic
Pomen
Slika
Rokav in Epoleta
Opomba
I
kabinsko osebje,
kadeti - letalski študenti
load master
Nosi kabinsko osebje (npr. Lufthansa) in kadeti oz. pripravniki do licence CPL(A) z IFR ratingom.
II
šef kabine (purser),
letalski inženir,
drugi častnik (dolgi leti nad 6h),
mlajši prvi častnik (prve 4 leta služenja družbi)
Stare letalske družbe (npr. British Airways, Air France, KLM) rade koristijo sistem z dvema črticama, da se vidi njihov sistem dolgega napredovanja in odraža dolg senjoriti. V British Airways-u tudi stari kopiloti npr z 4000 urami A320, ko gredo na A350 nosijo dve črtice od začetka.
III
starejši prvi častnik (5 let služenja družbi)
Vsi kopiloti, ki imajo tri črtice imajo odmrznjeno ATPL(A) licenco z vsemi zahtevami in so zakonsko lahko kandidati za kapetane v starih letalskih družbah.
V Aziji, nizkocenovnih, ACMI-ih in poslovnih letalih nosijo kopiloti od začetka tri črtice neglede nato ali imajo ATPL(A) ali CPL(A), saj ne dajejo toliko na staro letalsko tradicijo kot v nacionalnih prevoznikih ali evropskih tradicionalnih letalskih družbah.
IIII
kapitan letala,
kapitan inštruktor
Standardna kapitanska uniforma ima štiri črtice.
Za višje funkcije kot so: stari kapetani, linijski trening kapitani, TRI kapitani inštruktorji na tipu, TRE kapitani izpraševalci na tipu, flotni kapitani, šef pilotov - direktor sektorja itd se v določenih letalskih družbah dodaja še dodatni simbol (npr. zvezdica - Emirates), vendar to ni razširjena praksa.
Testni piloti letal kategorije CS-25 (FAR-25) imajo v licenco dodatno vpisano pooblastilo Flight Test Rating, v nekaterih virih se omenja, da bi takšni piloti lahko nosili pet črtic, vendar to v civilnem letalstvu ni standardizirana ali razširjena praksa. Testni piloti letijo v letalskih kombinezonih na nekomercialnih letih brez potnikov in pri njihovi operaciji ni poudarka na njihovem izgledu, ker to ne nosi nobenega komercialnega vpliva za razliko od pilotov, ki letijo linijsko.
Letalstvo je neposredno povezano s celim kupom izdelkov, ki jih uporabljajo piloti tako vojaški kot civilni in s temi izdelki se je razvila t.i. letalska kultura, ki temelji na popularnih izdelkih oz. blagovnih znamkah, ki jih radi uporabljajo letalci in pogosto v ostalih panogah ali široki potrošnji niso vedno iskane. Popularnost posameznih artiklov se je naredila zaradi vojn, določenih znanih letalskih družb, priljubljene uporabe ali znanih osebnostih, ki so določene izdelke uporabljale ter filmske industrije in močnega oglaševanja v določenem obdobju.
Pričetek letalske kulture je bil v 1930ih z globalnim vplivom družbe Pan Am (1927-91) na civilno letalsko sfero in uvajanjem novitet v civilnem zračnem prevozu, v evropi so imele vpliv še Deutsche Luft Hansa (1926-45), Swissair (1931-02), KLM (1919-danes) in Air France (1919 imenovana SGTA-danes).
Drugi mejnik je bila druga svetovna vojna in vpliv nemškega vojnega letalstva v evropi ter predvsem ameriškega vojaškega letalstva na celi svet, ki je končalo drugo svetovno vojno z atomsko bombo. Za Luftwaffe je bilo proizvedenih 119.871 letal[13] v njem je med celotno vojno delovalo 3.4 milijone ljudi od tega okoli pol pilotov. Združene države amerike so od junija 1939 do avgusta 1945 izšolale 1.561.288 pilotov[14] na letalskih vojnih akademijah za potrebe ameriškega vojnega letalstva (toliko pilotov ni bilo nikoli več pozneje) in proizvedle 300.000 letal, v letalstvu je služilo preko 3 miljone ljudi, s temi številkami so za vedno spremenili pomen letalstva v svetovnem merilu.[15]
Konec 1950ih je Pan Am z uvedbo dobe reaktivnih letal (ang. Jet age): Boeing 707, Douglas DC-8; zabave na krovu ural ledino civilnega letalstva, leta 1959 je prvič v zgodovini več ljudi prečkalo atlantik z letalom B-707 kot pa z čezoceanskimi ladjami pomorskih družb White Star Line in Cunard Line. Navdih za aluminjasto prtljago prihaja od B-707 in Ju-52.
Vsekakor so med linijskimi piloti za zabavno užitkarsko letenje najpopularnejša ameriška batna aluminjasta letala z uvlačljivim podvozjem z zmogljivim avtopilotom ter s klasičnim bencinskim injektoskim motorjem Lycoming ali Continental in ročnim upravljanjem ročk: polnjenja tlaka valjev, spremenljivim korakom propelerjev, hladilnimi škrgami in ročno nastavljivim pretokom goriva oz. zmesi. Poleg tega so zelo cenjena letala z laminarnim profilom krila, ki imajo manj upora pri višjih hitrostih in imajo zato večji doseg ter so hitrejša. Večina pilotov ljubi ta letala, ker so to najpristnejši letalski produkti za osebno uporabo, ki jih približajo silovitem lovsko-bombniškem letalstvu, ki je letelo med drugo svetovno vojno in dajejo možnost, da je pilot tisti, ki upravlja z motorji ter jih matematično uvrščajo v svetovno elito, ki predstavlja le 0,003% populacije, ki ima intelektualne sposobnosti kvalitetnega inštrumentalnega letenja kot finančno zmožnost upravljat z lastniškim ali najetim zasebnim letalom za lastno zabavo, kar je občudovanja vredno, saj na ta način širijo bogato letalsko kulturo. Ta letala so vsa tudi relativno hitra (letijo 3 NM/min), dobro inštrumentalno opremljena in primerna za letenje na relaciji, tipično z njimi letijo IFR - inštrumentalno na kosila s prijatelji ali na glasbene koncerte za vikend oz. ogled mest in zabavne nakupe z družino ter krajše dopuste. Nekatera med njimi so celo primerna za letenje v znanih pogojih zaledenitve in jim brez večjih težav klubujejo, vendar so takšni pogoji primerni samo za izkušnje linijske pilote, ki vedo kje so meje. Vsak pilot bi mogel leteti s temi odličnimi potovalnimi letali, saj predstavljajo višji nivo na vsakem koraku in naredijo boljšega pilota v vsakem pogledu, poleg tega omogočajo, da se k njim prisedejo letalski navdušenci, ki si tudi sami želijo stopati po letalski poti. Poleg omenjenega letenja za pristiž velja še formacijsko letenje z istim tipom batnega letala s prijatelji, kjer se sliši resonanca batnega motorja ob preletu in hrup propelerjev, zelo malo ljudi ima možnost izkusiti užitke takšnega letenja izključno za osebno zabavo.
Največ letalskih navdušencev se odloči za pilotski poklic, ko jih družinski prijatelji povabijo na let z zasebnimi letali na nepozabno doživetje.
Vsekakor pa so piloti (civilni kot vojaški), ki so bili znane osebnosti[16][17][18] določeno časovno obdobje največji ambasadorji letalstva (piloti so razporejeni po državah).
Slovenka Kristina Gorišek Novaković, prva jugoslovanska pilotka, šolanje v vojski si je plačala sama, šolanje je uspešno zaključila leta 1934Francozinja Raymonde de Laroche prva ženska pilotska z licenco leta 1910John Travolta v cockpitu Boeing 707, 2002Harrison Ford za krmilom NAA B-25 Mitchell, 1978 Charles Lindbergh pred letalom Spirit of St. Louis, 1927Amelia Earhart in Lockheed Electra, 1937George H.W. Bush v letalu Grumman TBM Avenger na letalonosilki USSSan Jacinto, 1944Pete Knight je letel s hitrostjo 7274 km/h, 1967Testna posadka Concorda: Henri Perrier, Jacques Guignard, André Turcat in Michel Rétif 1969Neil ArmstrongX-15, 1960Ernest Gann kapitan American Airlines, pilot vojaških sil ZDA in pisatelj, 1942Prva dama ZDA Eleanor Roosevelt je zahtevala, da so črni piloti enakopraven del ameriških zračnih sil, 1941Trojni as in testni pilot tovarne McDonnell Douglas Bud Anderson pred svojim NAA P-51 Mustangom, 1945Spredaj levo James Harold Doolittle z piloti pred B-25 na letalonosilki, 1942Mihael I, rumunjski kralj, po izgnanstvu v Švico je deloval kot testni pilot za predhodnika tovarne Learjet, 1948Peter Twiss prvi pilot, ki je presegel 1000 mph (1.609 km/h), 1956Eric Brown je letel 487 tipov letalSabiha Gökçen prva turška pilotkaAndré Turcat 2.3.69 in prvi let ConcordaMayor Garcetti pilot z 50.000 uramiVelike letalske legende: Bud Anderson (2 z leve), Chuck Yeager (3 z leve) in Bob Hoover (4 z leve)
Doma na Floridi ima svoje letališče, preko 8000h letenja, eden najbolj kvalificiranih pilotskih igralcev na svetu, uradni ambasador letalske družbe Qantas
trojni letalski as na jet-u, 16 zmag, najboljši USAF pilot Korejske vojne, pilot: B-24, F-86 Sabre, umrl v nesreči F-86H Sabre 1954 kot testni pilot, po njemu posneta drama The McConnell Story1955
Poznan je po tem, da je med Korejsko vojno s svojim F-86 fizično potiskal poškodovani F-86 svojega spremljevalcaJosepha Logana 60 milj do varnega območja, kjer je izskočil. Z F-100F je 21.5.1957 opravil New York–Pariz v 6 h 38 min in postavil transatlantski hitrostni rekord.
inženir, general letalstva, izumitelj formacije bojna škatla, poveljnik 305. bomb.skup. 1941-43, poveljnik 3. zračne divizije 1944, vrhovni povelnik USAF 1961-65
uspešno vodenje posadke med nerešljivo odpovedjo 3 hidravlik in kontrol letenja na letu DC-10 United Airlines 232 leta 1989,
eden najpomembnejših primerov uporabe CRM v zgodovini,
US Marine Corps, inštruktor letenja, 30.000 ur letenja
pilot: T-6 Texan, Douglas A-1 Skyraider, T-28 Trojan, DC-6, B727, DC-10, United Airlines
testni pilot,
prva nadzvočna ženska 18.5.1953 F-86 Sabre,
najhitrejši let ženske 1964 Mach 2.04 v Lockheed F-104 Starfighter,
ustanovitelica in direktorica WASP (ženske pilotke v WW2) ,
vojaški pilot T-6, P-51
PPL(A) licenca za osebno zabavo 1939,
general armade 1944,
vrhovni zavezniški poveljnik v WW2,
prvi predsednik ZDA s pilotsko licenco,
ustanovil FAA 1958 in NASA 1958,
pilot: Stearman, Aero Commander
prvi licenciran slovenski pilot 1910,
10.8.1911 prvi nočno let na svetu,
ustanovitelj tovarne: Sablatnig-Flugzeugbau GmbH,
ustanovitelj letalske družbe: Lloyd Luftverkehr Sablatnig (predhonica Lufthanse)
komandant 2. lovskega polka jugoslovanskega kraljevega letalstva, general letalstva JNA, prvi komandant poveljnik letalstva JNA 1944-46, Argetinski veleposlanik 1946-49
generalpolkovnik letalstva, poveljnik letalstva 1946-65 z najdalšim stažom v JNA -postavil nadzvočno jugoslovansko letalstvo, Avtor knjige: Ratno vazduhoplovstvo u 2. svetskom ratu
letalska siva imenenca, boter Mariborskemu aeroklubu,
zagovornik masovne širitve tehnične in letalske kulture v Sloveniji,
zaslužen za ustanovitev Konstrukcijskega biroja v Ljubljani in tovarne LETOV,
FAI mu je podelila diplomo P. Tissandierja za prispevek k razvoju letalstva,
pilot: slovenskega vladnega letalaBeechcraft Bonanza
1937 prva turška bojna pilotka, jadralna pilotka, inštruktor letenja, članica uprave Turške CAA, posvojenka Mustafa Kemal Atatürk, vzor sodobne svobodne turške ženske, medijska zvezda Turčije, po njej poimenovano letališče Sabihe Gökçen v Istanbulu, po rodu bi naj bila bosanka
svetovni višinski rekord 123 523ft (37 650 m) višine - balistični vzpon 1977 z Mig-25 Ye-266M skupaj 18 svetovnih rekordov 3 absolutni, prejemnik FAI Gold Air Medal 1975,
letalski inštruktor in testni pilot tragično umrl 4.4.1984 z Mig-31
ključna figura sovjetske letalske propagande, postavil 22 svetovnih rekordov, predsednik FAI organzacije 1966, pilot DB-3, Il-4, Il-2, Il-12, po njemu poimenovana cesta v Moskvi, spomenik v Novorosijsku
Pristal Tu-154M Alrosa Flight 514 na zapuščeni stezi v Ižmi leta 2010, letalo je imelo popolno električno okvaro in izgubo navigacije ter komunikacije, Heroj rusije,
pilot: F-5, F-16, B737,
inštruktor letenja, izpraševalec,
pilotira 737-800 na državnih obiskih,
pilot pri Thai Airways International,
skupni nalet preko 3000 ur
Pisatelji letalskih pustolovskih knjig so običajno bili vojaški ali civilni piloti v mlajših letih in pogosto opisujejo svoje spomine, medtem ko so avtorji učbenikov in priročnikov inštruktorji letenja z bogatimi pedagoškimi izkušnjami iz praktičnega šolanja kadetov. Letalske pustolovske knjige so dragoceni vir informacij za letalske navdušence in približajo pilotove osebne izkušnje, ki jih je pisalo življenje širšim množicam, ki jih takšna vsebina zanima. Poleg tega je veliko tudi dragocenih splošnih ali tematskih učbenikov ter priročnikov za priprave na intervju, ki so neglede na stare datume izdaje zelo cenjeni v pilotski populaciji. Nekaj tipičnih pisnih del[20]:
Fate Is the Hunter, Ernest K. Gann, 1961
The Right Stuff, Tom Wolfe, 1979
Forever Flying, Bob Hoover, 1997
Ferry Pilot, Kerry McCauley, 2020
Wind, Sand and Stars, Antoine de Saint-Exupéry, 1939
Stick and Rudder, Wolfgang Langewiesche, 1944
Aerodynamics for Naval Aviators, Hugh Harrison Hunt, 1959
Never get lost interpretation of radionavigation, Wilhelm Thaller, 2001
Flying the Line, George E. Hopkins, 1982
Instrument Flying, Monique Agazarian, 1988
Transition to Twins, David P. Robson, 1998
How to Land a Top Paying Airline Job, Rick Hogan, 2014
A pilot's guide to the Successful Interview, Glen Solly, 1998
Ace the Technical Pilot Interview, Gary V. Bristow, 2002
Air Pilot's Manual, Flying Training, Pooleys Air Pilot, 1987
Velik promotor letalstva je bil vedno tudi Hollywood v ameriškem filmu, nemalokrat so bili filmi sofinancirani s strani letalskih sil za potrebe novačenja kadetov, nekaj najbolj gledanih promocijskih letalskih filmov[21][22]:
Letalski produkti so bili vedno popularni pri znanih osebnostih, ministrih in veleposlalnikih, predsednikih držav, letalcih in visokih vojaških časnikih. Tipično za letalske artikle je, da so kvalitetni in običajno dražji kot podobni izdelki brez letalskega prediha. Najbolj tipični letalski artikli:
Remove before flight - rdeči trakovi - letalska kulturna ikona, ki izhaja iz zatičev na letalih, ki jih je potrebno odstranit pred letom (pokrovi pitot cevi, zaklepi krmil, zatiči podvozja, varovalke na bombah in raketah)Aluminjasti kovček RIMOWA na štirih kolesih simbolizira hotel–letališče–cockpit, vizualni identifikator poklica simbol starega letalstva, praktičnost in statusni znak v letalski kulturi
ne polarizirana letalska sončna očala z tankimi ročkami
letalska (poslovna) torba za laptop
pilotski kovček (pilot trolley)
aluminjasti kabinski kovček na štirih kolesih
aluminjasta prtljaga
aktivne (ang. noise cancelling) letalske slušalke čez celo uho
letalske navigacijske karte: - VFR&IFR sekcijska karta - VFR prihodne & letališke karte - IFR prihodne, priletne in odletne karte
usnjeni registri za IFR,VFR karte
usnjena pilotska knjižica za beleženje ur letenja
kvaliteten moder kemični svinčnik za v žep srajce ali rokav jakne
kvaliteten kovinski tehnični svinčnik debeline 0.7 mm da ne poči med turbolenco
žepna svetilka oz. svetilka z rdečim filtrom za ohranjanje nočnega vida
odsevni telovnik za na platformo
usnjena jakna iz težkega usnja oz. topla bombniška jakna: tip A-2, tip G-1, tip B-3, tip B-6, tip B-7, tip D-1, tip AN-J-4, tip AN-J-3, tip TL 8415-0083
tekstilna lahka jakna za sodobnejša letala: tip MA-1, tip MA-2, tip B-15,
letalski kombinizon (vojska)
tablični računalnik 8.3'' za priročnike, navigacijo in karte ter računanje zmogljivosti
tester vode v gorivu z izvijačem
ročna VHF radijska postaja
usnjene rokavice
cargo hlače
debela topla športna mikica brez kapuce
bela podložna majica s kratkimi rokavi (za pod srajco)
dolgo termo spodnje perilo (za pod hlače)
nepremočljivi topli gležnarji
dežni plašč (trench coat)
letalska značka
prenosna baterija (powerbank)
ovratnica z ID izkaznico in letališko kartico
letalska ročna analogna ura
remove before flight obeski
nalepke in obeski znanih letalskih blagovnih znamk
različne kape za zaščito glave pred soncem
glušniki oz. čepi za zaščito sluha
operativni priročnik letala vezan v usnje
evropski avtomobilski proizvajalci, ki so v drugi svetovni vojni delali letalske motorje
usnjen ovitek za potno listino in cepilne certifikate
Večina najboljših sloganov se osredotoča na udobje, luksuz, zanesljivost ali nacionalni ponos. Nekatere kampanje so postale ikonične tudi zaradi vizualne kreativnosti – npr. plakati Pan Am, British Airways in Qantas.
V zgodnjih dneh komercialnega letalstva so letalski plakati pogosto združevali umetnost in propagando. Letalske družbe, kot so Pan Am, Air France in Lufthansa, so ustvarjale plakate, ki niso le oglaševali destinacij, ampak so hkrati promovirali idejo svobode, avanture in modernosti. Nekateri plakati iz 1920-ih in 30-ih so še danes cenjeni kot umetniška dela.
Letalske reklame imajo tudi precej vpliva na osebje, ki dela za letalsko družbo, saj jih zelo radi nosijo na svoji prtljagi in tako so prepoznavni del blagovne znamke letalske družbe tudi piloti.
Možnosti zaposlovanja pilotov v civilnem letalstvu glede na sektor delovanja:
Poklicni piloti CPL(A):
šolanje pilotov (inštruktor letenja),
dela v zraku (panorame, snemanje, padalstvo, sondažni leti, meteo leti, vleka transparentov, vleka jadralnih letal, škropljenje pesticidov/gnojil, gasilstvo, medical, ipd),
poslovno letalstvo,
cargo (tovorne družbe),
Prometni piloti ATPL(A):
poslovno letalstvo,
cargo (tovorne družbe),
ACMI družbe (ang. Aircraft, Crew, Maintenance and Insurance),
nizkocenovne družbe,
regionalne linijske družbe in
velike linijske družbe
Pilotom se svetuje, da so direktno zaposleni pri letalskih družbah. Vse ponudbe preko brokerjev, agencij in ostalih posrednikov ter samozaposleni predstavljajo zelo visok rizik, da se ne bo upoštevala delovno pravna zakonodaja. Običajno družbam, ki uporabljajo posrednike ali pogodbeno najemajo samozaposlene ni mar za zaposlene, regulative in zakonodajo, potrebujejo samo nekaj ljudi da začasno zapolnijo kadrovski manjko za sezono in se ne želijo obvezati z zaposlenimi. Resne tradicionalne letalske družbe nikoli ne uporabljajo posrednikov in imajo pilote direktno zaposlene pri sebi.
Uspešnost kandidatov, ki si želijo profesionalne kariere prometnega pilota in se vpišejo v letalsko šol ter se dejansko prebijejo na sedež potniškega reaktivnega letala je okoli 5-15% oz. vsak sedmi uspe v državah napredne ekonomije ali vsak dvajseti v državah v razvoju. V splošnem velja da PPL(A) opravi okvirno 92% motiviranih kadidatov, skozi ATPL(A) teorijo se prebije 70% motiviranih kandidatov, prvo zaposlitev v letalstvu uspešno pridobi 35% kadidatov in na linijskih reaktivnih letalih nad sto potnikov kariero nadaljuje 10% kandidatov v državah napredne ekonomije.[24]
Gospodarske krize močno zmanjšajo povpraševanje po letalskih prevozih, kar privede do zmanjšanja obsega letalskih operacij in zamrznitve zaposlovanja pilotov. Letalske družbe pogosto uvedejo “hiring freeze”, prekinejo usposabljanje in odložijo napredovanja. Odpuščanja se običajno pojavijo z zamikom, ko začasni ukrepi (zmanjšanje delovnega časa, neplačani dopusti, znižanje plač) niso dovolj za znižanje stroškov.
V krizah so najbolj prizadeti piloti v družbah z manj stabilnim poslovnim modelom, kot so ACMI, charter in nekateri nizkocenovni prevozniki, kjer so pogodbe pogosto manj zaščitene. V tradicionalnih “legacy” družbah je prilagajanje običajno bolj postopno in se pogosto izvaja z znižanjem plač ali prerazporeditvijo, namesto masovnih odpuščanj. Dolgoročni učinek kriz je zamik kariernega napredovanja, saj se v času krize ustavi tudi prehod iz prvega častnika v kapitana.
Najbolj znane krize v civilnem letalstvu iz vidika zaposlovanja pilotov
Piloti so poleg kabinskega osebja eden izmed najbolj vidnih predstavnikov letalske družbe zatorej so zahteve za njih tudi temu primerno visoke. Piloti predstavljajo neposredno letalsko družbo in celo državo pri nacionalnih prevoznikih in so odraz organizacijske kulture letalske družbe – urejenost in profesionalnost ter kvalitetne uniforme so zrcalo širšega delovanja letalske družbe. Letalske družbe vzdržujejo standarde, ki pogosto presegajo zakonske zahteve. Poleg tega višji interni standardi zmanjšujejo operativna tveganja, izboljšujejo zanesljivost in utrjujejo ugled družbe v industriji, kjer ima varnost ključno vlogo pri zaupanju potnikov in regulatorjev.
Kapitan potniške reaktivnega letala na mednarodnih letih je najvišja letalska pozicija, ki jo imajo piloti v rednem potniškem prometu in zahteva vrhunske kvalifikacije kot tudi zaupanje prevoznika v kapitana, ki je navišji predstavnik letalske družbe v času, ko letalo leti in je na njemu neposredna odgovornost za varnost letalske operacije. Zahteve za kapitane v mednarodnih prevoznikih so neprimerljivo višje od zakonskih zahtev. Napredovanje na položaj kapitana v letalski družbi zahteva večletne operativne izkušnje, dokazano strokovnost, vodstvene sposobnosti ter uspešno opravljene interne postopke preverjanja usposobljenosti. Standard vseh letalskih družb je, da svoje starejše kopilote šolajo za kapitane v svojih letalskih družbah, le izjemoma jemljejo zunaje kapitane. Nalet na drugih tipih letal kot so jadralno, LSA, ULN ima pri večjih letalskih prevoznikih praviloma omejeno vrednost, saj se največji poudarek namenja izkušnjam na letalih kategorije CS-23 (FAR-23), še posebej pa na veččlanskih letalih CS-25 (FAR-25) v komercialnem zračnem prometu. Pot do kapitanskega sedeža ni zagotovljena in je odvisna od potreb prevoznika, osebne uspešnosti pilota, razpoložljivosti delovnih mest ter splošnih razmer na trgu. V obdobjih pomanjkanja pilotov in upokojevanja so možnosti napredovanja hitrejše, medtem ko se lahko v drugih obdobjih bistveno podaljšajo. Tipične zahteve[25][26][27][28] mednarodni letalski prevozniki za zaposlitev tujih kapitanov običajno zahtevajo:
CV curriculum vitae s sliko in kontaktom iz katerega se jasno in hitro vidi izpolnjevanje pogojev
državljan ene od držav skupnega gospodarskega prostora države zaposlovalke (EFTA, EU27, GCC, AFTA, Mercosur)
mednarodni potni list in pravica do dela in bivanja v dotični državi
zaupanja vredna osebnost po standardih managmenta družbe (SOP, CRM, integriteta, disciplina, zanesljivost)
Type rating za dotični tip letala na katerega se navezuje razpis
sposobnost prostega plavanja celotne dolžine bazena
varnostni pregled pri pristojnostnih organih za vsak mesec v karieri
potrdilo države, da se zoper osebo ne vodi kazenski postopek
potrdilo CAA, da oseba ni bila udeležena v resnem incidentu ali letalski nesreči
kopja knjižice letenja (zadnje strani)
motivacijsko pismo za željeno pozicijo
inštruktor na tipu letala je preferenca za boljše plačilne pogoje
minimum 5000-7000 ur skupnega naleta na certificiranih letalih po CS-23 (FAR-23) ali CS-25 (FAR-25); kategorije ULN, CS-LSA in jadralno ne štejejo, višje zahtevane ure so za širokotrupna letala
minimum 4000-5000 ur skupnega naleta na večmotornih reaktivnih letalih z FDM-om Flight Data Monitoring nad 27 ton s steklenim cockpitom, višje zahtevane ure so za širokotrupna letala
minimum 4000 ur naleta na reaktivnih letalih FBW fly-by-wire nad 60 ton
minimum 1500 ur skupnega PIC naleta kot vodja zrakoplova v CAT Commercial Air Transport
minimum 1000 ur naleta na tipu letala ali primerljivem tipu (družina FBWAirbus A320, A330, A340, A350, A380; Boeing B777, B787)
minimum 150 ur v zadnjih tekočih 12 mesecih na tipu letala ali primerljivem tipu
Linijsko šolanje na letalu Austrian Airlines Airbus A320 v pilotsEye.tv
Pilotski poklic je izredno standardiziran in primerljiv, zaradi tega so zahteve trga za zaposlitev relativno visoke, dobiti prvo službo kot kopilot pri letalski družbi je bilo vedno zelo zahtevno. Nalet na letalih LSA (600 kg), ULN in jadralnih letalih se ne priznava, letalske družbe želijo, da se piloti usposabljajo za letenje samo na letalih CS-23 (FAR-23). Povprečna uspešnost kandidatov, ki uspešno zaključijo šolanje in so pripravljeni za type rating ter pridobijo eno izmed oblik zaposlitev kot pilot je okoli 50% od tega jim okoli 30% uspe priti do zaposlitve na potniških letalih. Zagotovil za zaposlitev ni, so obdobja ko so službe za izkušnje pilote in so obdobja ko jih ni, odhod v tujino je dejstvo.[29] Tipične zahteve[30][31][32][33][34][35][36][37][38][39][40][41][42][43][44][45][46][47][48][49][27][50][51], ki jih želijo mednarodni letalski prevozniki, preden nudijo zaposlitev tujim kopilotom so:
CV curriculum vitae s sliko in kontaktom iz katerega se jasno in hitro vidi izpolnjevanje pogojev
državljan ene od držav skupnega gospodarskega prostora države zaposlovalke (EFTA, EU27, GCC, AFTA, Mercosur)
mednarodni potni list in pravica do dela in bivanja v dotični državi
Type rating za dotični tip letala na katerega se navezuje razpis
ICAO nivo angleškega jezika minimalno 4, zaželen vsaj nivo 5 za boljše plačilne pogoje
zaželen ICAO nivo 6 (vsaj raven B2) znanja nacionalnega jezika prevoznika
2 do 5 let referenčnih izkušenj v letalski industriji odvisno od izobrazbe
visokošolska diploma 180 ECTS
CPL licenca z opravljeno teorijo ATPL(A)
veljavno zdravniško spričevalo I. razreda
samostojna uporaba MS Office, Adobe Acrobat, Airbus FlySmart, Lido mPilot ali Jeppesen FliteDeck, GoodReader, iPad EFB
sposobnost prostega plavanja celotne dolžine bazena
varnostni pregled pri pristojnostnih organih za vsak mesec v karieri
potrdilo države, da se zoper osebo ne vodi kazenski postopek
potrdilo CAA, da oseba ni bila udeležena v resnem incidentu ali letalski nesreči
kopja knjižice letenja (zadnje strani)
motivacijsko pismo za željeno pozicijo
4000 ur skupnega naleta nad 27 ton je preferenca za boljše plačilne pogoje
minimum 3000 ur skupnega naleta na certificiranih letalih po CS-23 (FAR-23) ali CS-25 (FAR-25); kategorije ULN, CS-LSA in jadralno ne štejejo
minimum 2000 ur skupnega naleta na večmotornih reaktivnih letalih z FDM-om Flight Data Monitoring nad 27 ton s steklenim cockpitom v CAT Commercial Air Transport
minimum 1000 ur naleta na letalih FBW fly-by-wire nad 60 ton
minimum 500 ur naleta na tipu letala ali primerljivem tipu (družina FBWAirbus A320, A330, A340, A350, A380; Boeing B777, B787)
minimum 150 ur v zadnjih tekočih 12 mesecih na tipu letala ali primerljivem tipu
Kvaliteten inštruktorski kader je vedno potreben za nemoten proces šolanja, pri temu je prvi vstopni korak v svet šolanja kot inštruktor: rating FI(A). Tipične zahteve[52][53][54][55][56][57][58][59] za zaposlitev v veliki (nad 30 letal)[60] mednarodni letalski akademiji so:
CV curriculum vitae s sliko in kontaktom iz katerega se jasno in hitro vidi izpolnjevanje pogojev
mednarodni potni list in pravica do dela in bivanja v dotični državi
Plače pilotov so zelo različne, začetniki dostikrat letijo za smešen denar, potem po opravljenem line trainingu se plačilo vzdigne, vendar je največ odvisno od družbe za katero pilot leti, veliko pilotov ni zaposlenih pri družbi ampak delajo kot pogodbeniki. Potrebno je razlikovati pri plačah dotično katerega delovnega mesta se dotikajo: kopilot na šolanju, mladi kopilot, stari kopilot, kapetan, stari kapetan, kapetan inštruktor, kapetan izpraševalec, šef pilotov idr. Obseg bruto mesečnih plač (neto so za okvirno polovico manjše) slovenskih pilotov sega v razponu od 2710 do 11589 EUR za 80% pilotov, ki delujejo v tej panogi 10% jih zasluži manj in 10% jih zasluži več.[61] Pri plačah nikakor ne smemo pozabiti začetnega vložka, ki je okvirno od 130.000 EUR naprej v letalsko šolanje posameznega kopilota, ki si je šolanje mogel plačati, da je prišel na desni sedež potniškega letala in do plače kot pilot v prometnem letalu. Plače letalskih pilotov se med državami in letalskimi prevozniki močno razlikujejo ter so odvisne predvsem od vrste prevoznika (tradicionalni, nizkocenovni, regionalni ali tovorni), delovnega mesta (kopilot ali kapitan), delovne dobe, vrste letala, baze zaposlitve in nacionalnega davčnega sistema. Tradicionalni letalski prevozniki praviloma ponujajo višje osnovne plače in obsežnejše dodatne ugodnosti kot nizkocenovni ali regionalni prevozniki, čeprav so se razlike v zadnjih letih nekoliko zmanjšale. Piloti večjih in zahtevnejših letal ter piloti z več izkušnjami in višjim činom praviloma prejemajo višje plačilo. Na višino dejanskega neto dohodka pomembno vplivajo tudi davčna ureditev države zaposlitve, dodatki za letenje, dnevnice, nadure ter druge pogodbeno določene ugodnosti. Zaradi stalnega svetovnega pomanjkanja izkušnjih pilotov ostajajo plače v poklicu med najvišjimi v prometnem sektorju, pri čemer se v številnih državah pričakuje nadaljnja rast plač in povpraševanja po pilotskem kadru.[62]
Letne bruto plače prometnih pilotov po državah v letu 2026 [63][64][65]
Država
Kopilot
Kapitan
ZDA
80.000–180.000 USD
200.000–450.000 USD
ZAE
100.000–180.000 USD
220.000–350.000 USD
Kitajska
100.000–180.000 USD
200.000–350.000 USD
Katar
95.000–170.000 USD
210.000–320.000 USD
Švica
80.000–130.000 CHF
160.000–280.000 CHF
Nizozemska
80.000–180.000 €
150.000–290.000 €
Luksenburg
70.000–150.000 €
110.000–260.000 €
Singapur
55.000–110.000 USD
140.000–270.000 USD
Norveška
50.000–150.000 €
100.000–250.000 €
Irska
45.000–140.000 €
90.000–250.000 €
Malta
45.000–120.000 €
90.000–220.000 €
Nemčija
65.000–110.000 €
140.000–220.000 €
Francija
60.000–100.000 €
130.000–210.000 €
Avstrija
55.000–90.000 €
120.000–190.000 €
Belgija
50.000–90.000 €
120.000–190.000 €
Anglija
45.000–90.000 £
100.000–190.000 £
Hrvaška
40.000–90.000 €
70.000–190.000 €
Turčija
50.000–90.000 USD
120.000–220.000 USD
Japonska
48.000–80.000 USD
120.000–205.000 USD
Španija
45.000–80.000 €
100.000–170.000 €
Italija
40.000–75.000 €
90.000–160.000 €
Rusija
45.000–90.000 USD
100.000–180.000 USD
Slovenija
35.000–85.000 €
80.000–130.000 €
Srbija
30.000–55.000 €
70.000–130.000 €
Vietnam
30.000–60.000 USD
80.000–150.000 USD
Albanija
20.000–40.000 €
50.000–90.000 €
Kongo
15.000–35.000 USD
40.000–80.000 USD
Višina plače je zelo odvisna od izkušenj - ur letenja na letalih nad 27 ton. Primerjat plače različnih delovnih mest med sabo je brezpredmetno. Potrebno je tudi ločiti neto in bruto plače ter upoštevati socialna zavarovanja, ki jih nudi delodajalec, namestitev, prehrano ipd. Piloti, ki delajo v davčnih oazah in so njihove bruto plače relativno visoke, niso v primerjavi z kolegi v EU plačani bolje, saj si morejo sami plačati vse prispevke, urediti pokojninski načrt in na koncu ko zaključijo svojo zaposlitev običajno nimajo niti pravice bivanja v dotični državi. Potrebno je poudariti, da imajo piloti neobičajno velike stroške vzdrževanja svojih kvalifikacij na pram drugim poklicem, to je približno okoli štiri tisoč eurov na leto ter plačujejo največje socialne prispevke zaradi narave svojega dela in plačujejo tudi veliko premij za dodatna zavarovanja, npr. zavarovanje ob izgubi sposobnosti za licenco itd. Pilotsko delo je zelo zahtevno in terja celega človeka. Zahteve trga za zaposlitev civilnih pilotov so izredno visoke za ne izkušnje v linijskem letenju in so bistveno večje kot pa zakonski minimumi. Civilni piloti imajo ob upokojitvi okoli 20000 ur v zraku, kar znese točno dve leti in tri mesece skupaj, ki jih preživijo v zraku.[66]
↑Čičerov A., Koritnik J. (2015). »Ventil (Ljubljana)«. Digitalna Knjižnica Slovenije. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo. Pridobljeno 13. februarja 2025.